Veliko ljudi govori o bogastvu in ga meri iz vidika DENARJA ter MATERIALNIH STVARI. “Denar je sveta vladar. Glavno, da imam denar pa sem srečen/srečna. Čutim varnost, ko imam par tisočakov na strani, saj ne vem, kakšna bo prihodnost. Za denar moram trdo delati, zato pazim, kam ga dajem. Denar ne raste na drevesu…” so nekatera klasična prepričanja današnje družbe.
Poznam veliko posameznikov, ki se vozijo v luksuznih avtomobilih, živijo v lastniških stanovanjih, hišah, vilah, imajo vse, kar jim srce poželi. Polne hladilnike najrazličnejših vrst hrane, omare dizajnerskih oblek in čevljev.
Imajo vse v materialnem smislu, a veliko praznino v energetskem. Neprestano so pod stresom zaradi denarja (če ga ni, kako bodo šli v trgovino, če ga imajo preveč, da ga ne bo kdo ukradel) :), njihovi trebuščki in prebava niso zdravi, okrog pasu se jim nabira maščoba tudi zaradi nepredelanih čustev, odnosov s partnerjem praktično nimajo – razen tisti “Živjo” in “Adijo” zjutraj in pred spanjem. Aja…ko gredo na počitnice, se pretvarjajo, da so super perfektna družina in da vse štima. In to imenujejo življenje. Ne pravim, da vsi, so tudi izjeme, hvala Bogu.
Zaradi hlastanja po še več materialnih dobrin so pozabili na stvari, ki so v življenju najpomembnejše: sreča, mir, hvaležnost, razumevanje, razvoj.
Kaj bi se zgodilo, če bi zamenjali svoja prepričanja in se vsak dan zbujali z mislijo “Kako sem hvaležen/a, da mi je Univerzum podaril vso to materialno obilje. Vem, da ni moje. Da je vse samo na posojo in da mi ga življenje lahko v katerem koli trenutku tudi odvzame. Neskončno hvaležen/hvaležna sem zanj. Kako lahko s tem obiljem izboljšam in doprinesem svetu?“
Z možem živiva v najemniškem stanovanju. Voziva se v avtomobilu, ki je star več kot 10 let (moja Ibiza je zakon) 🙂 . Na računu nimava 100.000 eur. Imava pa nekaj, kar nama nihče ne more vzeti in odkupiti. Srečo, veselje, hvaležnost, čudovito partnerstvo, zdravje in skupno podjetje. Skupaj rasteva in se razvijava.
Tega ne bi zamenjala za nobeno materialno bogastvo, kljub temu, da pogosto slišim “očitke” s strani okolice, da ne dosegava določenega življenjskega standarda (ker nimava lastniškega stanovanja in novejšega avtomobila, ker nisva šla po klasični življenjski poti – noro se zakreditirati za hišo in avto, delati v eni in isti službi 30 let, imeti otroke itd).
Kdo pa pravzaprav postavlja standarde, kako naj bi živeli? Družba, država in navsezadnje mi sami, ki smo bili celo življenje programirani z določenimi “resnicami” kako naj bi živeli. Kar vsi po istem kopitu? Če nimaš vsega zgoraj naštetega, je nekaj močno narobe. Pa je res? Ali je družba že kdaj postavila kakšen drugačen standard kot pa tistega v materialnem smislu? Zaenkrat še ne. Verjamem, da se to spreminja.
Da ne bo pomote – živimo v svetu, kjer potrebujemo denar kot plačilno sredstvo, da napolnimo hladilnik, plačamo položnice. Obožujem denar, verjamem v njegovo kroženje. Lahkotno ga dajem naprej in vedno lahkotno pride nazaj. Hvaležna sem za vsak evro, ki pride v moje življenje. Ob plačevanju položnic se vedno zahvalim izvajalcem in moji energetski sposobnosti, da si lahko privoščim določene stvari in storitve.
Moje sporočilo je, kot opomnik ali pa refleksija, na kakšen način gledamo na bogastvo in kaj nam bogastvo sploh pomeni. Smo ga sposobni videti iz drugega zornega kota? Da ni vse v denarju? Je pomembno, da ga imamo. Ni pa najpomembnejša stvar na svetu.
Čas je, da nehamo kopičiti materialne stvari, ki v vsakem primeru zarjavijo ali zastarajo. Menim, da smo na zemljo vsi prišli po veliko večje izkušnje. Čas je, da na bogastvo začnemo gledati iz druge perspektive. Zame je bogat tisti človek, ki raste, doprinaša, sveti okrog sebe, je ljubezen ter sam sebi na prvem mestu.
Tu sem zato, da svetim, kažem in odpiram drugačen pogled na svet. Vesela sem, da ste z nama, da prebirate najine objave ter da se spreminjate. V novi energetski dobi, ki je tukaj, bo to ključnega pomena. Srečno 2020. Naj bo obilje vsega lepega.
Namaste, Sabina.