Moja zgodba o začetku čudovitega poslanstva, ki je definitivno najlepši del življenja, a hkrati tudi poln preizkušenj, mešanih občutkov in popolne zmede. Napisala sem jo predvsem za mamice prvorodke – tiste, ki se s to izkušnjo srečujete prvič (ali pa se še boste in ste ravno v veselem pričakovanju ali pa celo načrtovanju). Drugi razlog, da delim to zgodbo pa je, da si želim, da bi tudi sama prebrala kakšen tovrsten zapis, saj bi vedela, da nisem sama in da se to dogaja vsem mamam, ki smo prvič mame. <3

Tekom nosečnosti sem se res temeljito pripravila (no, vsaj tako sem mislila)  Z možem sva brala knjige, hodila k svetovalkam, obiskovala delavnice in šolo za starše. Naredila sem vse, kar je bilo v moji moči in zavedanju, da rabim narediti. Še porodni načrt sem napisala (in to večkrat). 

Ampak nihče, res nihče, te ne more pripraviti na to obdobje, ki je tako čudovito, ampak na drugi strani polno izzivov. 

Nihče ti ne pove, da bodo prvi dnevi, tedni ali meseci materinstva težki. Da se boš znašla v vlogi, ki je čisto nova. Da boš na trenutke čisto sama z malim človečkom, ki bi mu na eni strani dala celo sebe, na drugi strani pa bi rada nazaj svoj čas, svojo intimo, svoje telo.  Ti in malo dete.  Tvoj največji učitelj. 

Spomnim se dneva, ko smo prišli iz porodnišnice. Nekaj časa je bil Damir z nama, potem pa je moral iti na sestanek (hvala Bogu, da ima delo in lahko skrbi za družino). Jaz pa sama, z otročkom – s katerim nisem niti točno vedela, kaj naj počnem. Čutila sem ogromno ljubezni in veselja na eni strani ter strah in nesigurnost na drugi. Prižgali so se mi hormoni. Tudi žalost in solzice so prišle na plano. Vse sem čutila. 🙁

Počutila sem se slabo, nemočno in nisem razumela – da NISEM EDINA️, da se v takšnih čustvih znajdejo prav vse mamice – sploh v prvih dneh po rojstvu, ko so na pohodu hormončki, čisto nova oseba pride na svet, ko je toliko govora o tem, kako naj bi bilo vse lepo in OH IN SPLOH… Tako zelo si se veselila prihoda male osebice, ti pa čutiš vsa ta (tudi negativna) čustva.  Kako je to možno, sem se spraševala. 

Lahko se pripravljaš, ampak ne moreš biti pripravljena. To malo bitjece ti pokaže vse tvoje slabosti na eni strani in kako zelo si močna na drugi. Prav neverjetno je, koliko skrbi se ti vklopi, ko imaš prvega otročka – a ga bom pravilno držala, previjala, se mu bo popek lepo zacelil, zakaj tako diha, kaj če je kaj resnega, a še vedno diha?… 🙂 Kot mamica se počutiš odgovorno za to bitjece, ki je popolnoma odvisno od tebe. Zato čutiš pritisk in željo po tem, da bi se lepo mentalno in fizično razvijal. Sama se spomnim, da sem se večkrat vprašala – kaj če ga bom zafurala (po domače rečeno) :). Ampak sem se takoj klofnila po obrazu, da pa vendar tako zelo lepo skrbim zanj – vedno nasmejana, vedno najdem pozitivno besedo zanj, mu dajem hrano, skrbim, da je čist in previt, se z njim pogovarjam, ga zabavam in uspavam, ko rabi počitek. 

Drage mamice – to da imamo otročka neizmerno rade, je dovolj. Naredile bomo kakšno napako, definitivno. Ampak, dajmo si oprostiti. Nismo znale, nismo vedele kako bi lahko drugače. Dajmo same sebi ljubezen. Vse imamo vzpone in padce. Ampak pomembno je, da se po vsakem padcu poberemo in gremo naprej. Da se UČIMO IZ IZKUŠENJ in se VEDNO LJUBIMO ter vklapljamo zavest, da delamo najboljše, kot lahko.

Sama sem hvaležna za znanje, zavedanje ter mentorje, da sem šla čez to obdobje MOČNEJŠA KOT KDAJKOLI PREJ. ️ Z rojstvom se v mamicah aktivira prav posebna MOČ – LEVINJA SPIRIT jaz pravim. Mamice smo top! Zmoremo veliko več, kot si sploh lahko predstavljamo. 

Takoj po rojstvu sem si rekla: če sem lahko rodila, potem lahko vse! Resnično neverjetno je, kaj je zmožno žensko telo. Čestitke vsem mamicam za nosečnost in rojstvo ter vzgojo otrok. Neverjetne smo. 

Najin Liamček je sedaj, ko to pišem, star že skoraj 4 mesece, se veselo kotali in pase kravice. Midva pa uživava kot še nikoli prej. Vsak njegov nasmeh je za naju največje darilo ️.