Na koncu življenja imamo vsi ljudje podobne cilje. Biti zdravi z uravnoteženo postavo, ljubljeni v lepem partnerskem razmerju, početi stvari, v katerih uživamo, imeti denar in kreativno življenje. Med bolj in manj uspešnimi nas ločita vera in vztrajnost. 

Vsi verjamemo, ko stvari gladko tečejo. Ko imamo denar, ko se partner lepo obnaša do nas, ko nam zdravje služi. To je “IZI”. Takrat je vera naša dobra prijateljica. Počutimo se dobro, lahko bi poljubili svet. Srečni, pomirjeni, mirni. Bravo mi. 

Kot tisti teden ali dva, ko gremo na dopust. Ko se odmaknemo stran od vsakdanjika. Vse teče, počutimo se dobro, za vse je poskrbljeno. Preračunali smo, koliko denarja rabimo, koga bomo vzeli s sabo, kaj lahko pričakujemo. Smo v dobri energiji. 🙂

RAZEN, če letalo zamudi, se otroci derejo celo pot, poči pnevmatika na avtomobilu ali partner ne spakira spodnjih hlač in nogavic (ja, tudi to se nama je že zgodilo). 🙂 Ampak, ko postavimo svojo prtljago v omaro in pride hladno pivo ali pa gin tonic na mizo, smo pripravljeni pozabiti na vse “izzive”. Mastercard reši vse težave, ali kako že pravijo (pa nisem plačana za reklamo). 🙂 Dobro smo zorganizirali teh 14 dni v življenju.

Kaj pa preostalih 351 dni? Kaj pa, ko zaškripa v partnerskem odnosu, ko partner ostane brez službe, ko nas konstantno boli glava in naši izdatki postanejo večji od prihodkov? Takrat večina ljudi zapade v DVOME, slabo voljo, stres, nezadovoljstvo, nesigurnost in strah (da naštejem samo nekaj negativnih čustev). Pozabimo na vero – vero v nas in na koncu na vero v življenje. 

Že Jezus je rekel: “Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo.” 

Zelo, zelo močan stavek, če ga resnično začutimo in poskušamo razumeti. Pa se ne opiram na religijo. Lahko bi vzeli tudi Mohameda, Budo ali koga drugega. Vedeli so, kaj je resnica.

Kaj sploh pomeni »verjeti, ko ne vidiš«? Verjeti, ko ni rezultatov? Ker (kot sem zgoraj pisala) najlažje je verjeti, ko stvari tečejo. Tukaj smo vsi mojstri. To vsi obvladamo in znamo. 

Koliko od nas pa resnično verjame  v partnerja, ko mu stvari ne gredo, v posel, ko nekaj časa ni zaslužka, v zdravje, ko imamo fizične znake bolezni? To je pravo mojstrstvo življenja. Brezpogojna vera. Da se bo vse uredilo. Da nas življenje samo testira in preizkuša, ali bomo zmožni videti luč na koncu tunela.

Kako “vemo”, da smo na pravi poti in nas življenje samo preizkuša v naši potrpežljivosti?

Vedno smo na pravi poti. Vse je natančno tako, kot mora biti. Cilji so na koncu življenja isti. Katero pot izberemo, je nepomembno (lahko gremo po poti A, B, C, itd). Stvar, ki je resnično pomembna je: KAKO bomo prišli do cilja, s kakšnimi mislimi? Kakšno ceno bomo plačali za naše cilje? Bomo žrtvovali svoje zdravje, partnerstvo, odnose? Ali se bomo po poti poškodovali in padli v stres? Ali pa izbrali drugo možnost in našli vero ter zaupanje.

Jaz svoje misli reprogramiram vsak dan. Zakaj? Ker smo bili naučeni oziroma programirani drugače. Ko pridejo težave, je prva stvar, ki jo naredimo – stres. Stres pa dokazano uničuje zdrave celice. Lahko jemo najbolj zdravo hrano, hodimo v fitnes, tečemo, in ne vem kaj še vse – NE POMAGA. 

Prva in najpomembnejša stvar, za katero bi morali poskrbeti je, da nismo v stresu. Da nismo v negativnih občutkih. Zagrabiti moramo vsako pozitivno misel, ki pride. Ni vedno lahko – je pa izvedljivo. Sama to počnem že več kot pet let. Zavestno reprogramiram svoje in tuje vzorce obnašanja. Ko rečem vzorce obnašanja, mislim na naše podzavestne programe, ki nas vodijo skozi življenje. Naše prve odzive v situacijah, ki smo se jih tekom življenja naučili in jih zelo dobro natrenirali. 

Verjamem, zaupam, držim pozitivo in s tem doprinašam. Videti luč in pozitivo, ko je težko, ko zaškripa. To je tisto pravo – mojstrstvo življenja. Menim, da smo za to tukaj. Da se vsi naučimo postati mojstri življenja. Ker to mesto ni rezervirano samo za par izbranih posameznikov, temveč za vse nas. Če se le odločimo za to.