Čisto vsi smo se že kot dojenčki pričeli učiti vzorcev obnašanja. Najprej preko staršev, vzgojiteljev in nadalje preko učiteljev, družbe in okolice. Vzorcev obnašanja se zavestno in podavestno učimo od okolice. Ne samo vzorcev obnašanja, temveč tudi čustvovanja, razmišljanja in reagiranja.

Ste se že vprašali, zakaj se na določeno situacijo vedno ENAKO odzovete? Ko vas na primer partner ali otrok razjezi, vas izsili avto na cesti, ko je zjutraj na poti v službo kolona vozil, ko se nekdo vrine pred vami v vrsto itd.?

Podzavestni vzorci obnašanja so tako močno zasidrani v nas, da včasih nismo zmožni reagirati drugače, čeprav vemo, da bi bilo prav in nam je kasneje mogoče celo žal, da smo se obnašali na določen način.

Programirani smo na določen način in za določeno obnašanje. Pri tem se je potrebno iskreno vprašati – v kakšni okolici ste odraščali oziroma še vedno živite? Ste bili “učeni” s strani ljudi, ki so bili najboljša verzija samega sebe? Pogumni, ustvarjalni, ki so vedeli, kaj je brezpogojna ljubezen? 

95% ljudi ni bilo. Pa nič narobe s tem, ker smo si v vsakem primeru sami izbrali kje in kdaj se bomo rodili ter v kakšnem okolju bomo odraščali. Iz naših največjih blokad izhajajo naši največji potenciali. 

Če bi radi spremenili določeno obnašanje, kar bo v vsakem primeru boljše za vas (in ne boste pod stresom, v žalosti, negotovosti, jezi, strahu ali katerem drugem negativnem čustvu) in za okolico, potem je čas za zavestno reprogramiranje starih vzorcev obnašanja.

Tega ne počnemo preko računalnika (kot me kdo vpraša) , temveč preko pogovorov, tako da poslušamo nova sporočila in se zavestno učimo novega načina obnašanja. Gre za serijo ponovitev – poizkusov, napak in učenja. Kot smo v šoli ponavljali poštevanko ali katero drugo snov, da smo si jo lažje zapomnili. S spreminjanjem vzorcev je podobno. Večkrat moramo ponoviti določene nove odzive, da si jih naši možgani zapomijo in naredijo novo povezavo. Potrebno je veliko potrpežljivosti in samodiscipline, predvsem pa zavestnega ravnanja.

Naslednja pomembna komponenta spreminjanja samega sebe je zagotovo okolica. Pogosto namreč ravno od ljudi, od katerih bi si najbolj želeli podpore, dobimo negativen odgovor in reagiranje na podlagi njihovih strahov in okvirjev videnja. “Pa ne boš menjala službe, saj je čisto dobro tukaj, kot si”, “Zakaj bi pri 30ih letih iskala novega partnerja, kaj pa temu manjka?” in tako dalje. Zavedati se moramo, da nam tovrstna okolica želi dobro, da jih skrbi za nas. Kar pa ne pomeni, da poznajo našo pravo pot in kaj je za nas najboljše. Bolj moramo poslušati sebe in svoj notranji glas oziroma intuicijo. 

Ko bo padla zavesa in bo naše potovanje na Zemlji prišlo h koncu, bo pomembno, da si odgovorimo na vprašanje – ali sem res užival in delal stvari, ki sem jih želel početi? Sem živel življenje ali samo životaril in poslušal druge?

Pomembno je torej, da se obdamo z ljudmi in okoljem, ki je podporno, nas spodbuja, motivira in daje pozitivna sporočila na naših poteh. Jaz sem imela srečo, da so me starši podpirali pri odločitvah, zagotovo pa so bili ključni moji osebnostni mentorji, ki so čistili moje strahove in ego omejitve v glavi. Sem mnenja, da vsi potrebujemo učitelje na naših poteh. Nikoli nismo tako pametni, da bi vse vedeli sami. 

Reprogramiranje naših starih vzorcev obnašanja pa se vedno začne pri nas samih – nihče ne more tega storiti namesto nas. Potrebno je delo na sebi, vsak dan pravilno zavestno reagiranje in nato – ponavljanje. Ni hitre rešitve ali čarobne paličice.

Želim vam, da ste na vaših poteh čimbolj uspešni in da resnično živite polno življenje. 

Pozdravček, Sabina